Pred kratkim sem se udeležila zanimivega srečanja s še bolj zanimivim imenom Veter. Gre za sveža poslovno-družabna srečanja, ki širijo obzorja in krog poznanstev in prijateljstev. Danes se veliko družimo po internetu, po mailih, po telefonih in podobnih izumih moderne dobe, manj pa se srečujemo v živo. Morda s prijatelji še, čeprav tudi tu iz lastnih izkušenj lahko rečem, da precej manj kot včasih, da pa bi se dobili z nekom, ki ga bežno ali zelo malo poznamo, to pa spada že v službene zadolžitve in je povezano z delom in profesionalnimi obveznostmi.

Nič ni več tako kot je bilo

Tudi v službah je podobno; kar spada v komercialno področje, je povezano z druženjem, večinoma v podjetju, včasih tudi izven njega. Minili so časi, ko so k nam prihajali poslovneži, s katerimi smo sedeli do poznih večernih ur v kakšni gostilni ali pa smo jih peljali na skoraj obvezno ekskurzijo v Postojnsko jamo. Pravimo, da v poslu ni več časa in prostora za turizem, zato vedno hitimo na letališče in domov.

Pismeno reševanje problemov

Velikokrat prejmem v službi t.i. verižno pismo, ki se običajno začne z nekim opisom problema, ki je naslovljen na več prejemnikov. Ti potem vsak po svoje nakazujejo eventuelno rešitev problema, še večkrat pa pišejo, zakaj problema ni možno rešiti, vsaj ne z njihove strani. Potem tisti, ki je s problemom začel, ponovno poskuša nasloviti pismo na kakšno drugo “žrtev” in v tem stilu se pismo razraste v pravo verižico mišljenj, ki je vsake toliko časa tudi začinjena s kakšnimi bolj sočnimi zaključki in vsaj iz tega stališča zanimiva za branje nekomu, ki dobi verižno pismo na koncu. Vse to se dogaja zato, ker nam osebno komuniciranje v živo ne gre tako dobro od rok, še posebej če moramo voditi sestanek, na katerem se znajde veliko ljudi z različnimi mišljenji. Te ljudi je seveda potrebno na nek način uravnotežiti oz. jih pripeljati do nekega kompromisa oz. zaključka, s katerim se kolikor toliko vsi strinjajo. Ker pa to ni tako enostavno, se raje usedemo pred računalnik in veselo odtipkamo problem,  ki pa seveda na takšen način skoraj nikoli ni rešen.

Prav tako ni več t.i. novoletnih veselic, praznovanj rojstnih dnevov, sindikalnih izletov. Tudi če se kaj takega zgodi, ima takšno srečanje drugačno podobo in vlada drugačno razpoloženje, precej manj sproščeno, kot je vladalo včasih.

Kam gre ta vlak

Ne govorim o tem, da je nekaj dobro ali slabo ali da mi je žal za čemerkoli. Vse se spreminja, s tem se je pač treba sprijazniti. Morda pa se je vendarle dobro kdaj pa kdaj vprašati, če smo eden od vagonov v kompoziciji, ki jo vleče lokomotiva, ki gre v nam neznano smer, kamor je pač namenjena; morda bi na kakšni postaji izstopili ali vsaj prestopili na vlak, ki gre kam drugam ali pa celo prevzeli krmilo lokomotive… da bi se usedli za mizo, se pogovorili, si vzeli čas, se pogledali v oči, se poslušali, začutili energijo, ki se pretaka med nami in ki nas v končni fazi veliko bolj osrečuje kot nas pismeno ali telefonsko komuniciranje.

No related posts.