Saj se še spomnite Šifrerjeve Debele deklce? Popevali smo jo dolgo, še danes jo na kakšni petdesetletnici, če je le družba dovolj vesela. Zakaj sem se spomnila na njo? Ker sva se s kolegico pred kratkim skupaj z najinima možičkoma fotografirali in ko sem kolegici poslala fotke po mailu, je bila totalno zgrožena, češ kako debele noge ima. Pri čemer je ta moja kolegica prej suhica kot ne, res pa je, da telo nima oblikovano kot kakšna manekenka in ima noge res malo debelejše kot ostalo telo.
Zakaj vedno in znova podlegamo modelom, ki nam jih vsiljujejo družba, v kateri si sicer vsi želijo biti lepi in suhi, vendar pa resnično srečen ni nihče od teh?! Tudi sama se ujamem v to zanko, čeprav vedno manj. Večinoma takrat, ko si oblečem kakšne hlače ali krilo, pa me vse tišči ali pa ko se začne sezona kopalk.
Obstaja pa tudi dobra plat te zgodbe. Dejstvo je, da nam hrana, ki nas redi, ne koristi, prej škoduje. Torej gre predvsem za to, da se zdravo prehranjujemo in skoraj gotovo ne bomo imeli težav s kilogrami. Naj bo izhodišče zdravje in počutje, ne pa kaj bodo drugi rekli. In imejmo rade svoje telo, ki nam že dolga leta dobro služi kot naše ogrodje. Negujmo in spoštujmo ga, kot negujemo druge stvari, ki jih imamo rade. Privoščimo mu najboljše, telo nam bo hvaležno.
Taoistična filozofija že tisočletja uči t.i. meditacijo notranjega smehljaja, ko se med meditacijo sprehodimo po telesu, od pljuč do jeter, srca, trebušne slinavke, ledvic in v prenesenem pomenu osvetlimo naše najpomembnejše organe s svetlobo ljubezni, topline, veselja. Tako kot nam je prijetno, ko se smejimo, je našemu telesu prijetno, ko izvajamo to meditacijo. Če koga kaj več zanima, so Mantak Chia ali pa Inner smile ključne besede, ki vam bodo na internetnem iskalniku dale več informacij. Če imamo pa kakšno Vitalko, ki to meditacijo pozna v praksi, pa naj se skorajži in nam kaj pove o izkušnjah.

No related posts.